Menu
PON: od 9.00 do 19.00
TOR:  od 9.00 do 19.00
 
SRE: od 9.00 do 19.00
 
ČET:  od 9.00 do 14.00
 
PET: od 9.00 do 19.00
 
SOB: od 7.30 do 12.30
 

Mlini na medvoških potokih

Naši bistroumni predniki, kmetje, mlinarji, kovači in drugi so s pridom izrabljali vodno silo potokov in studencev. Skrbeli so za urejeno regulacijo voda in brežin. V devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja je na potokih v Občini Medvode, Mavelščica, Zakonščica, Malešnica, Potočnica, Očakov graben in Prešnica delovalo triinštirideset mlinov. Mleli so žita, rožičevo moko, ješprenj, proso, laneno seme in pridobivali olje (Don Bregar, Mavelščica, rokopis, 2013). V vsakem mlinu so bili kamen, stiskalnica in stope. Kamen je zmlel laneno seme, nato so ga dali v stiskalnice. Srednje velik mlin je imel po šest stiskalnic. To so bile železne valjaste posode, ki so jih pokrili s krpo. V njih so stiskali olje. Tropine so dali v stope in jih stlačili v pogače. Laneno seme so najprej dobivali iz Argentine, tropinove pogače pa so kmetje vozili v Kranj na semenj. Sčasoma so kmetje sami pridelovali lan (Iz rodovne zgodovine Bečanov, Ivan Rakovec, rokopis, 1982, str. 8). Seveda so ga ves čas tudi kupovali. Oljarstvo je cvetelo že okrog leta 1827 v grabnu, dolini, ki se vleče od Preske proti Babnemu dolu (Mavelščica). Kdaj se je v teh krajih začela ta domača obrt, ni znano. Valvazor je v Slavi iz leta 1689 ne omenja. Iz urbarja za leto 1757 je razvidno, da so gojili lan. Leta 1827 je bilo tod že štirinajst mlinov za laneno olje (Ivan Rakovec, prav tam, str. 7).

Nekdanji oljar ali »volar«, kakor rečejo domačini, Franc Trampuš je pripovedoval takole: »V dolini potokov Mavelščice in Zakonščice je bila do druge svetovne vojne močno razvita oljarska obrt. Tod so prešali laneno seme kakšnih dvesto let. Razcvet je »volarski kšeft« doživel okrog leta 1900 ali bolje povedano pred nastankom tovarn, ki so predelovale laneno olje.«

Ob obeh potokih je bilo dvajset mlinov, ki so prešali laneno seme: na Golem Brdu jih je bilo deset, na Seničici sedem in v Žlebeh trije. Izmed teh so štirje na Golem Brdu mleli tudi žito, na Seničici in v Žlebeh pa po eden.
Leta 1919 so oljarji ustanovili oljarsko zadrugo z imenom Zadruga za izdelovanje domačega lanenega olja in firneža v Seničici in Medvodah. Nekaj let je uspešno delovala, potem pa je zaspala. Z graditvijo tovarn je bila domača obrt skoraj uničena. Prva tovarna je bila dograjena v Trstu okrog leta 1900, v Ljubljani leta 1925, nazadnje je tovarno zgradil domačin Bergant v Medvodah. Danes je ni več. Na njenem mestu je bila potem mizarska delavnica Sora, danes tudi te ni več. Letno je v povprečju vsak mlin sprešal trideset ton lanenega semena. Torej so ga v dvajsetih mlinih na leto predelali okrog šeststo ton ali približno šestdeset vagonov. Lan so kupovali pri ljubljanskih trgovcih.

Po razcvetu obrti na prelomu stoletja je konec njenemu usihanju naredila druga svetovna vojna. Danes le še tu in tam najdemo kakšen dokaz o mogočnosti nekdanje obrti (Sinja Zemljič – Golob, Lan kot oljna rastlina, Od Jakoba do Jakoba, 2006, str. 145–153).


 

Potočnikov mlin, imel je tudi stope.                  


 

Kovačija Leben v Seničici ob Mavelščici, kolo je kovinsko.
Medvodko bere Knjižni veceri
Koledar prireditev
Koledar prireditev
Prijava na e-NOVICE
Slovenski biografski leksikon

Gorenjci.si Lib.si
Europeana think culture
 Sotočje 
 
PON: od 9.00 do 19.00
TOR:  od 9.00 do 19.00
 
SRE: od 9.00 do 19.00
 
ČET:  od 9.00 do 14.00
 
PET: od 9.00 do 19.00
 
SOB: od 7.30 do 12.30
 
Spletno mesto uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi
mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Več informacij »